Ničkolikokrat sem se znašla v stresni situaciji ravno zaradi sebe, svojih občutkov in vplivov okolja. Danes mi težko pride kaj do živega… Vidim več, kot si kdor misli, ne mislim pa več spreminjati ljudi okrog sebe. Točno vem, kaj si želim in česar ne prenesem. Zakaj pa bi morala vedno poklekniti in se prilagoditi nečemu, kar me moti že od malega? Bom pač na svoji poti, pa če tudi čisto sama. Veliko lažje mi bo, ker bom odletela, ko bom potrebovala to izkušnjo in se vrnila v varno zavetje, kjer si bom odpočila. Še vedno verjamem, da je tukaj še nekdo, ki čuti in misli enako kot jaz in bo letel z mano. Težko mi je, ker znam prizadeti sočloveka, s preveliko iskrenostjo mu povem, kaj mu gre,… Le kako bo nadgradil sebe, če tega ne ve in mu tega nihče ni mogel povedati?
Takšna pač sem in ne želim se preoblačiti v obleke drugih ljudi. Ne maram mask, zato bom ostala jaz, kjerkoli bom. Ne mislim pa več izgubiti sebe zaradi drugih! Kopičenje krame, ki jo drugi odvržejo in bi jo morali “zreciklirati” predvsem sami, mi več ne pomeni veliko. Nisem vsemogočna. Svojo dragoceno energijo želim deliti s tistimi, ki so jo sposobni začutiti in jo uporabiti za delo na sebi…
