Za rakom na bezgavkah sem zbolela pri četrtem letu starosti in takrat se tega pravzaprav sploh nisem zavedala. Večkrat sem si samo mislila, da sem na drugem planetu, saj so se okrog mene »gibali« otroci brez las. Mene so takrat zdravili le operativno in ko se je pri mojih petindvajsetih letih bolezen tako razširila, da so me zdravili s kemoterapijo in obsevanjem, je moje telo doživljalo še večje neravnovesje. Tako slabega počutja zaradi samega zdravljenja še nisem nikoli doživela. Spraševala sem se, le kaj počnejo z mano? Nenehna slabost ni hotela popustiti. Dva dni po infuziji kemoterapije sem izbruhala skoraj vso hrano, ki sem jo zaužila. Počutje je bilo »gnilo«, če si znate to sploh predstavljati. Po kolenih sem se plazila do wc školjke, kjer sem bruhala ogabno tekočino pomešano s hrano. Babica se je skrivala za vogalom in ob opazovanju vsega tega jokala in hkrati prosila, da bi ozdravela. Telesna šibkost in večdnevni glavobol, sta me priklenila na posteljo, na glavi pa mi je občasno spal dolgodlaki muc Maco. Občutek sem imela, kot bi vlekel iz mene bolečine. Ko se je stanje toliko izboljšalo, da sem lahko prišla pokončno do kopalnice in se lahko pogledala v ogledalo, sem pred sabo zagledala gologlavo prikazen, z veliki črnimi podočnjaki in zabuhlim, belim obrazom, so mi solze neustavljivo drle iz oči. Iz dneva v dan sem v sebi na različne načine prebujala energijo, se trudila ponovno shoditi in pridobiti v nogah stabilnost, ki je zaradi močnih zdravil že skoraj izginila,…
Na vrsti je bil moj um, s katerim najprej nisem znala, niti mogla krmiliti, saj bi samo spala. Ta otopelost, nezmožnost misliti, me je še dodatno vznemirjala. Ko sem večkrat na dan ponovno zaspala in me je bilo strah, če se bom sploh še zbudila, sem v budnem stanju razmišljala, kaj si sploh želim. Takrat sem videla bele vrhove in vizualizirala sem svoje podvige v strmih, belih in s soncem obsijanih gorah.
Na površje so rinila čustva. Prepletala so se najprej z jezo in hkrati z ljubeznijo do življenja. Dopovedovala sem si, da nisem kriva sama za vse te bolečine in preizkušnje. Verjela sem v ozdravitev! Ničkolikokrat sem se poglabljala vase in razčlenjevala dogodke, ki so mi grenili življenje. Obremenjevala sem se s prav vsako malenkostjo, kaj je kdo rekel in kaj mi je kdo storil. Mislila sem, da mi vsi hočejo dobro. A temu ni bilo tako. Kmalu sem pričela zaznavati negativizem ljudi, ki so se na moji dobroti le hranili in me izkoriščali. Ko sem postajala drugačna, ko sem se naučila reči ne, so te »pijavke« pričele odpadati iz mojega telesa in se prisesale na druge ljudi, ki so jih lahko nahranili s svojo sladko in oslabelo krvjo.
Ob klasičnem ginekološkem pregledu pa je ginekologinja odkrila še bolezen na jajčnikih, imenovana endometrioza, ki je bila že v zelo napredovalnem stanju. Po operaciji so mi ginekologi svetovali, da morem čimprej zanositi, če si želim imeti otroke. Odločitev je bila hitra iz obeh strani in po nekaj mesecih se je res pod mojim srcem pričelo razvijati novo bitje. Občutek sreče je bil v meni še večji in od hvaležnosti sem »letela« nad celotnim svetom. Redno sem hodila na predavanja na Strojno Fakulteto iz Laškega v Maribor in se vzpenjala proti enemu od zastavljenih ciljev.
Spet je kot strela iz jasnega pričel rak v mojem telesu razgrajati in ogrožati moje in hkrati še življenje nebogljenega bitja v razvoju. Konzilij se je odločil za splav. Moj odločni NE in »pobeg« od vseh, ki bi kakorkoli želeli iztrgati to moje, najdražje bitje iz mene, so me pahnili še na višjo stopnjo boja za življenje. Verjela sem vase in v rojstvo zdravega otroka. Delala sem se, kot da ne poznam te grozljive informacije o kruti bolezni in živela naprej. Sicer nisem letela več tako visoko nad celim svetom, kot na začetku nosečnosti, sem pa letela. Ta svet je bil samo najin z Aljo. Sicer so bili tukaj še drugi, ki so vsak iz svojega zornega kota gledali na mojo in res samo mojo hrabro odločitev. Drugega jim niti ni preostalo, saj sem bila tako močna, kot še nikoli prej.
Popolnoma zdrava deklica je privekala na svet in vsa moja prepričanja so se pričela uresničevati. Jokala sem od sreče in zadovoljstva, ki mi ga je dalo rojstvo otroka. Toliko večji občutki samozavesti so se prebudili v meni, saj sem s svojo odločitvijo dokazala, da je zelo pomembna moč misli.
S svojimi preizkušnjami sem postajala vedno močnejša in strah je popolnoma izginil takrat, ko sem ga pregnala z dvainštirideset dnevnim postom brez hrane.
Ko je bila Alja stara šest mesecev, bi morala na ponovno zdravljenje s kemoterapijo, vendar sem se takrat prvič odločila za alternativno obliko samozdravljenja. Brez kakršnegakoli svetovanja o postu, sem se podala na neznano pot.
Rak je dobesedno padel iz črevesja kot kos crkovine in sicer proti koncu kure. Neobičajni vonj tega kosa raka brez klešč, ki se je tolikokrat v mojem telesu pretvoril v s strupom prepojeno meduzo, ki je od četrtega leta starosti z lovkami razgrajala po mojem telesu, je končno nehal smrdeti!
S postom sem doživela preobrazbo.
Postala sem lepa, kot še nikoli prej in vsaki delček mene, je postal najlepši diamant, ki ga je naredila narava.
Telo je bilo vedno lepše, koža je dobila svoj sij, ki ga prej skoraj ni poznala in obraz je dobil obliko prekrasne ženske, s prelepimi žarečimi očmi, ki si želijo še dolgo zreti v življenje.
Vse, kar sem si zadala, mi je uspelo. Diplomirala sem iz področja higiene, skrbela za hči, si poiskala zaposlitev. V meni pa je vrelo od želje po tem, da bi svoje neverjetne izkušnje delila med ljudi. Ponoči sem se prebujala od energije, ki je prekipevala iz zdravega telesa proti moji glavi. Misli so bile usmerjene v to, kako te koristne informacije in resnico o meni napisati…
Moja nova knjiga bo na voljo v začetku decembra.
Cena knjige v predprodaji za 20,10 eur.
Naročila na drustvo.preventivasket@gmail.com
ali telefon 040 619 606
