S svojo neverjetno življenjsko zgodbo želim vsakemu posamezniku čimbolj približati smisel življenja. Ni ga človeka, ki bi imel gladko pot brez ovir. Večkrat sem se spraševala, zakaj pa sem morala jaz, Simona Šket skozi take preizkušnje? Danes to vem. Zato, da lahko prav vsakemu razumnemu človeku, ki išče rešitev in si želi lepega in srečnega življenja, preko različnih osebnih dogodivščin in spoznanj, poiskati rešitev.
Ko si iskalec, takrat najdeš svojo pot, ki je samo tvoja.
Moja pot se je pričela leta 1976 in letos jih bom dopolnila petinštirideset. Odločila sem se, da vam podrobno predstavim dolgoletne hude bolezni, ki so opozarjale na neravnovesje že v zgodnjem otroštvu. Takrat, kot štiriletna deklica se hude bolezni rak na bezgavkah še nisem zavedala. Spremljala pa me je mama, ki je skozi težke preizkušnje podirala ovire in mi skupaj z nekaterimi srčnimi zdravniki omogočala živeti. Kot preprosta žena in mati dveh otrok je bila primorana velikokrat v sebi poiskati moč in upanje, ki so jo gnali naprej. Danes, ko sem sama mati, točno vem, kaj vse se je pletlo po njeni glavi. Kljub diagnozam, prognozi, ki so ji jo predstavljali zdravniki, je verjela v dobro in odpirala na stotine bolnišničnih vrat, da je prišla do zdravnikov, ki so bili vredni njenega zaupanja.
Velikokrat se spominja besed zdravnice, ki ji je nepremišljeno rekla: »Eni otroci umrejo prej, drugi pa kasneje.« In ta velika ženska, ki mi je dala življenje, ki me je od prvega dneva mojega rojstva spremljala na trnovi poti, ki je bila hkrati tudi njena in mi vedno, ne glede na situacije v življenju ponudila roko in mi dala vedeti, da je tukaj zame in da je tukaj zato, da me posluša in mi nudi neskončno materinsko ljubezen. Njena skromnost, ljubezen in spoštovanje sočloveka, njena veličina in toplina srca, pa ne samo do mene, ampak tudi do ljudi, ki so to pri njej iskali in iščejo še danes, je bila že moja odlična odskočna deska. Naučila me je ljubiti življenje na način, ki ga je poznala sama, kasneje pa sem se preko lastnih izkušenj morala zaradi neverjetne želje po življenju nadgraditi še sama, veliko bolj kot ostali, ki niso imeli takih priložnosti. Danes bom rekla, da sem hvaležna za prav vsako izkušnjo življenja, ki me je brusila v obliko svojega lastnega diamanta.
Kljub temu, da sem diplomirala iz področja nege in higiene na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, je moja največja doktorska dizertacija spoznanje, ozdravljenje, moč uma, doseganje notranje harmonije in ravnovesja na način, ki sem ga zraven zdravljenja uradne medicine morala dopolniti še sama, saj mi drugače ne bi uspelo premagati hude bolezni. Kljub vsem dolgoletnim zdravstvenim težavam, sem se obnašala kot popolnoma zdravi in jim sledila s še večjo energijo. Vso to njihovo jamranje mi je bilo večkrat odveč, zato sem se zapirala v svoj lepi svet in sem iskala mir v naravi.
Vrhovi in hoja po gozdu so mi dajali občutek varnosti in še danes se tam počutim svobodno in sproščeno. Tam iščem harmonijo, ki me vedno znova zapolni s svojo veličino. Občutek polnosti, včasih pa take lahkotnosti letenja, da bi lahko obletela celi svet, je nekaj, česar sem se morala naučiti. Tega sem se naučila skozi življenje. Dnevno znam odložiti bremena, da lahko letim v vsej svoji lahkotnosti mojega uma. Vsak človek pa je drugačen. Nekdo se bo obremenjeval za malenkosti, ki jih jaz niti ne opazim. Res pa je, da se ti skozi izkušnje, ki jih imam iz večkratnega roba preživetja, lestvica pomembnosti stvari popolnoma spremeni. Včasih sem se obremenjevala, kaj si mislijo drugi o meni, kako jim bom čimbolj ustregla in če so zadovoljni z mano. Moj fokus so bili drugi, danes pa sem najpomembnejša jaz.
V kolikor nebi toliko delala na sebi, me že zdavnaj nebi bilo več. Danes sem srečna sama s sabo in ravno zaradi tega osrečujem tudi druge. Ni več ljudi, ki bi me izčrpavali. V preteklosti je bilo takih zelo veliko, saj sem jim sama dovolila veliko predaleč in nisem se znala postaviti zase. Danes točno vem, do kam lahko koga spustim, da dosežem dopolnjevanje in ne izčrpavanje. Ničesar več me ni strah, saj sem tudi skoraj vse kategorije strahu izkusila na lastni koži in jih predelala v nekaj čudovitega, veličastnega, kot šolo življenja in zmožnost pripravljenosti na moderni svet, ki je drugačen od sveta, ki so ga živeli naši predniki. Poln je stresa, strupenih snovi in odnosov, lahko pa je tudi lep, če ga gledamo iz lepšega zornega kota…
