Spet nove preizkušnje, ki znova trgajo najobčutljivejše dele mojega telesa. Srčni infarkt moje mame, operacija in prvi dan okrevanja po njej…
Ostane mi še upanje, po glavi mi letijo spomini, kaj vse je ta velika ženska naredila zame in kako naj imam sedaj priložnost, da ji vse to povrnem? Ne morem niti do nje, da bi ji stisnila roko in ji dala poljub na čelo, da se bi počutila bolj varno… strah jo je bilo bolnišnic in doma za starostnike. Znašla se je ravno tam, da so jo rešili srčnih bolečin in sicer z operacijo in vstavitvijo treh spodbujevalnikov.
Kaj naj rečem? Tako kratko je življenje in ob takih trenutkih se vprašam, kako je to možno…
Pred nekaj dnevi sem jo videla srečno in veselo z žago v rokah. Dobesedno čez noč, pa je ne morem niti objeti in ji povedati še enkrat, kako zelo jo imam rada. Prosim višje vesolje, naj ji da še eno priložnost priti domov.
Počasi se odpovedujem hrani in prehajam na popolni post, brez trde hrane z namenom, da se znebim stresa.
Zavedam se svoje intuicije in močne povezave med mamo in mano, saj sem se ponoči, ko so jo ponovno operirali zaradi krvavitve, zbudila in čutila, da se z njo nekaj dogaja. Podobno je čutila tudi ona, ko sem bila sama v takih situacijah. Najbolj je zanimivo to, da lahko človek čuti točno minuto določene osebe, ko se bori za življenje. Verjamem, da jo bodo rešili in da bo lahko še kvalitetnejše preživljala preostanek svojega življenja. V sebi sem prepričana, da še ni njen čas in da je veliko premlada, da se poslovi od nas! Nočem tega!
“Draga mama, nisem še pripravljena, da nas zapustiš in verjetno ne bom nikoli!”
Po smrti mojega očeta je kvaliteta njenega življenja sicer nekoliko padla, saj jo je izguba močno prizadela. Ni bil ravno popoln mož in oče, v njenih očeh pa vseeno človek vreden njene velike ljubezni. Takrat, ko ni znal pokazati na pravilen način, da mu ni vseeno, ga je razumela, da ne zna na drugačen način tega izraziti. Vzela in sprejela ga je takšnega kot je bil in mu ljubezen vračala. Ni ga obsojala, niti pretirano grajala. Pustila mu je živeti njegovo svobodno življenje.
Morda jo on kliče k sebi, tega ne vem. Srčno si pa želim, da se bo v sebi odločila, da bo ostala z nami in da se bomo skupaj veselili lepih dni. Sicer se sprašujem, zakaj ima tako slabo ožilje, pa ni kadila… Po večini je uživala domačo hrano… “Draga velika učiteljica mama, iz tega je razvidno, da more človek sam poskrbeti še za druge pomembne temelje.”
Gibanje na svežem zraku je tudi obvladovala.
Edini manj trden temelj so njena čustva. Bolelo jo je srce. Ko pride nazaj, ji želim pobožati srce še sto krat, da je ne bo več nikoli bolelo.
Vsi tisti, ki še imate starše, jih obiščite in objemite jih, da bodo vedeli, da niso sami.
