Tako kot večina najstnikov, se je tudi moja hči iskala in preizkušala različne substance, ki so ji lajšale tesnobo in notranji nemir. Ampak naslednji dan je bila še globje in ujeta v začarani krog. Pomagala sem lahko številnim ljudem, njej pa nisem mogla. Želela sem si, da bi čimprej spoznala, da lahko gre tudi preko teh ovir, ki so prekrižale njeno pot. Samo ona sama se je morala odločiti, jaz sem ji lahko le vzor, čeprav tudi jaz nisem popolna.
Kot mati, popolnoma nemočna, zlomljena v svojem srcu, sem spet morala toliko napredovati in nadgraditi sebe, da sem ostala v ravnovesju in da me to njeno početje ni potegnilo na dno. Lahko bi se zapila, lahko bi pobegnila iz tega sveta, lahko bi tudi sama pobegnila v omamo. Ne, jaz sem se preveč zavedala tega, kako sem se morala boriti za svoj obstoj. Zato nisem mogla niti razumeti, zakaj je vse to počela. Intenzivno sem hodila v gore, zelo visoke in to najprej sama. Pripeljala sem se do vznožja in zagledala vrh in se podala proti njemu. Tako pa sem želela še več in še težje adrenalinske vzpone. Prva ferata v skupini – Češka koča. Prišla sem z varovali do višine petnajstih metrov in ker se nisem mogla prav prijeti, niti nisem našla stabilnosti nog in ob pogledu navzdol v prepad še večji šok. Od strahu so se mi pričele tresti noge in tako sem edina šla iz stene in okrog po pohodni poti do koče. Kolegom sem povedala, da bom ta cilj izpeljala sama, saj so me prestrašili komentarji plezalke, da je to ena od najtežjih ferat in da je velikokrat morala ljudi reševati ekipa reševalcev s helikopterjem. Kmalu za tem sem osmi dan posta brez hrane sedla za volan in se odpeljala proti vzponu. Najprej sem nameravala na drugo kočo, ampak sem si premislila. Z vso plezalno opremo v nahrbtniku, sem se podala na strašljivo ferato Češka koča. Bila sem čisto sama. Pred mano nikogar in tudi za mano ne. To me je sprostilo in že sem bila v steni. Zelo previdna in natančna pri zapenjanju in plezanju, dokler ni na dvajsetih metrih višine pričelo deževati. Skala je postala gladka in ob pogledu navzdol mi je prišlo na misel, zakaj ne morem naprej. V tistem trenutku sem pričela prositi, naj neha deževati. Kmalu za tem se je prikazalo sonce in odločila sem se nadaljevati svoj adrenalinski vzpon. V steni sem pozabila na probleme, osredotočila sem se samo nase in prišla do cilja. Na vrhu sem bila tako srečna, tako ponosna nase in občutek strahu je izginil.
Ko je naše življenje v nevarnosti in ko v našem telesu rdeče zasveti opozorilo za strah, se telo pripravi na beg ali boj, včasih pa tudi zamrzne.
Kadar se spopadate s strahom, spoznate, da ste se zmožni z njim spopasti. Tako pridobite novo prepričanje in samozavest, da boste našli nove načine, kako se spopasti s težavami, ko se bodo pojavile. S tem spoznate, kaj je zares vredno vašega strahu in kaj ni.
Danes sva s hčerjo še bolj povezani in plujeva v isto smer. Neskončno cenim njene nadpovprečne sposobnosti ustvarjanja, risanja, ličenja in še veliko več. Je oseba, ki zna pomagati sočloveku in s svojim humorjem večkrat poskrbi za smeh… Od nje ne zahtevam popolnosti, sem samo njen steber, za katerega ve, kje se nahaja in ko ga potrebuje, se lahko vedno na njega tudi nasloni.
