Statistični podatki kažejo visoke številke obolelih za rakom. To ni bolezen samo dotičnega človeka, bolezen se čuti v celi družini. Bolnik najprej pomisli na smrt, vendar rak ni več sinonim smrti!
S svojo neverjetno življenjsko izkušnjo z rakom od otroštva lahko trdim, da sem ozdravljena. Toliko delam na sebi, da me niti ni več strah, da bom zbolela za to boleznijo. Ko se strah zakorenini v tvoj um, onesposablja vsak delček tvojega telesa in jaz tega več ne potrebujem! Niti prej nisem tega potrebovala, ampak je bila velika šola življenja. Globje in globje sem kopala v svojo notranjost, dokler nisem prišla do najglobljega dela sebe in pričela s čiščenjem proti zunanjemu delu telesa. Ne bom rekla, da je bilo lahko, bilo pa je nujno. Blokade so prihajale največkrat od drugih ljudi , ki so določali moje diagnoze. V kolikor sem kaj o tem prebrala še na internetu, bi me lahko dobesedno »pobralo« od skrbi, koliko dni še imam življenja. Ne berem več ničesar, kar bi negativno vplivalo na moj um in to mi pomaga, da je rak iz otroštva že sedemnajst let daleč stran od mene in mu niti ne dovolim, da pride v mojo bližino. Življenje si polnim z lepimi stvarmi, kot so hoja v hribe, skrb za družino, ljubezen do dela, ki ga opravljam in še veliko več opravil, ob katerih mi igra srce. Očitno mi uspeva, ker sem zdrava in srečna in vizualiziram lepo življenje. Občasno se postim brez hrane, uživam prehransko dopolnilo Biobran, se zdravo prehranjujem, veliko se gibam na svežem zraku, nimam negativnih misli, dovolj spim, ne zastavljam si previsokih ciljev,…
Od svojega zavedanja sem se spraševala in raziskovala, kako premagati raka. Najprej sem bila prepričana, da so zdravniki tisti, ki bodo vse naredili namesto mene in da mi bo kemoterapija, operacije in obsevanja pomagalo premagati hudo bolezen. Temu pa ni bilo tako. Rak se je ponovil čez dve leti in sicer v času nosečnosti in hotel umoriti še najbolj dragoceno bitje, ki sem ga nosila pod srcem. Takrat sem razvila največjo moč v sebi in verjela, da bo vse dobro. Moja hči ima danes osemnajst let. Tako sem takrat prevzela odgovornost mojega zdravja in življenja sama. Seveda je bilo na moji poti veliko skeptičnih ljudi, ki so me gledali z obsojanjem. Končno mi ni bilo mar za nobenega od njih, ampak samo zame in nerojenega otroka.
Verjela sem v normalno rojstvo zdrave deklice in to se je tudi zgodilo.
Verjela sem, da bom dokončala študij in to mi je uspelo.
Verjela sem v dvainštiridesetdnevni post brez hrane in po njem se rak ni več ponovil.
Verjela sem v imunoterapijo s sprehranskim dopolnilom Biobran 1000, za katerega so delane klinične študije.
Spremenila sem sebe in okolica se je spreminjala ob mojih podvigih. Energijo sem vlagala v svojo ozdravitev, nikoli v maščevanje komu ali čemu, imela sem upanje in imam ga še danes. Po tolikih letih življenja z rakom sem prišla do tako velikih spoznanj, ki si jih težko kdo sploh predstavlja. Uradna medicina je vsekakor potrebna, vendar bi bilo v ordinacijah veliko manj čakalnih vrst, če bi ljudje več delali na preventivi.
Meni je rak pomenil opozorilo, da pričnem bolj misliti nase in se manj obremenjevati z nepomembnimi stvarmi. V kolikor me nebi naučil vsega tega lepega življenja rak, bi skoraj zagotovo živela bolj površinsko življenje, kot večina ljudi.
Zato lahko samo rečem:
»Dragi rak, presrečna sem, da sva se spoznala, da sva toliko časa živela skupaj, da sem preko tebe spoznala trdo temo in ob premagovanju vedno večjo svetlobo, ki je danes najmočnejša in sveti konstantno. Sicer bi te še kdaj povabila na obisk, pa ti ukazujem, da ostani kjer si in se navadi življenja brez gostitelja. Pusti živa bitja, naj živijo življenje! Lahko samo koga malo prestrašiš, da spremeni svoje stare napačne vzorce in da spozna svoj smisel življenja in ne smisel življenja od koga drugega. Pa da ti povem še to… Da te ni sram, kako se lahko spravljaš na dojenčke, otroke, mlade ljudi in matere. Spraviš jih v bele celice, kjer jih z močnimi zdravili skušajo »rešiti«. Organizem se bori proti tebi, kemija dodatno uničuje tudi zdrave celice in če ima človek srečo, da ubije tudi tebe. In če te le malo omami za določen čas, ždiš potuhnjen v telesu in čakaš na novo priložnost, da boš ponovno zasedel »ozemlje« boječega človeka. Bolečine, rane in trpljenje, ki ga povzročaš na človeku s slabim imunskim sistemom, jih žrtev nikoli ne pozabi. Se pa zaradi vsega tega velikokrat preda in se neha boriti. Nisi zmagovalec, da veš! Si egoističen stvor, ki seje strah. Ampak da boš vedel in to si zapomni za zmeraj – MIDVA SVA OPRAVILA ZA VEDNO!«
Pismo raku je napisano in odposlano kot priporočena pošiljka. Njegove pošte več ne sprejemam, pa piše na mojem nabiralniku.
Moj nasvet vsem tistim, ki ste žrtev nasilja tega stvora s kleščami, vam svetujem POSVET. Pa zapomnite si to, da vsaka sekunda, minuta, ura, dan, teden, mesec ali izgubljeno leto za žalost je preveč.
Fajt in akcija takoj, ker če igramo žrtev, on zmaguje!
