Življenje nas včasih pahne v umazano vodo in to ravno takrat, ko še ne znamo plavati.
Midve, Alja in jaz, samo bitji, ki nisva utonili. Tukaj sva, priplavali sva na površje. Številni vrtinci so naju hoteli pogoltniti na dno in nama onemogočiti dihati. Uspeli sva se rešiti. Ne samo, da sva se naučili stati na površju, pač pa lahko skačeva nad vodo. Ker naju ni več strah. Večkrat se obnašava kot mala otroka in se veseliva življenja. Povezani sva in to zato, ker se iz dneva v dan preko različnih preizkušenj učiva svoje vloge mati in hči. Najin odnos ni vedno popoln. Učiva se še. Tega nisva prinesli v zibelko. Tega naju ne more učiti nobena knjiga, ker sva toliko posebni in se tako hitro dogaja, da se morava hitro odločati, kako si bova lajšali življenje. Vsaj midve druga drugi, kot razumni bitji, pa vendar drugi glavi, ki razmišljata drugače. In prav je tako. Vsaka uveljavlja svoje prepričanje na svoj edinstven način. Jaz ji želim prikrajšati bolečine preko lastnih izkušenj, ona pa želi po svoje dokazovati, da ima prav. Po nekem obdobju spoznam, da ima to pravico in da potrebuje svoje izkušnje. Zato jo spuščam v življenje. Ni prav, da ji rišem pot v mojih barvah. Naj izbere svoje in zaživi svojo mavrico.
Čisto normalno je, da vsak starš želi svojemu otroku le najboljše. Ampak oni niso naša lastnina. Oni so le del nas in mi smo jim odskočna deska za življenje in oporni steber tam nekje, ko si bodo prišli po zalet.
Zdrava je, polna energije in zabavna, ko se tako odloči. Trmasta kot ne vem kaj, pa vem, da dovolj razsodna, da bo dosegla svoje cilje.
Ni me strah, da ji ne bo uspelo, saj točno ve, kdo je in kako pluti v toku življenja…
