Molitev in post, to je brezčasno zdravilo za dušo in telo. Telo se umiri, duša pa približa Bogu.
Hvala Bogu za imenitno izkušnjo, ki sem jo doživel pri postenju po Breussu in pri tem ob molitvi spoznal čudovite, še ne doživete sfere božjega stvarstva …
Leta 2016 so se pri meni začele zdravstvene težave, ki so bile drugačne od prejšnjih. Moj osebni zdravnik mi je pripravil kar nekaj napotnic. Kljub temu, da je preglede označil kot »nujne« sem moral na njih čakati več mesecev. Božja previdnost je hotela, da sem dobil knjigo od ge. Simone Šket, kjer opisuje, kako je s postom po Breussu premagala najtežje zdravstvene težave. Takoj sem si na spletnih straneh ogledal njena pričevanja. Prevzela me je knjiga in Simona kot osebnost. Poklical sem jo in v manj kot tednu dni sva se srečala na pogovoru v Pohorski kavarni v Mariboru. Pri osebnem pogovoru sem jo še bolje spoznal. Vem, da je izjemna dama, ki se zna spopasti z življenjskimi težavami in s svojimi izkušnjami ter zgledom pomaga drugim. Če bi bili vsi ljudje takšni kot ona, bi svet bil lepši.
Glede na njen predlog sem začel s postom po Breussu. Pri prehodu na post se mi je v prvih nekaj dneh zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Imel sem močne glavobole, noči so bile neprespane in temperatura telesa je nihala med 35 in 38 stopinj celzija …
Nato pa presenečenje. Moje zdravje se je začelo opazno izboljševati iz dneva v dan. Telo se je umirilo, izostrila se je intuicija, ponovno sem začel uživati v jutrih, saj sem se prebujal spočit, poln energije in življenjskega elana. Celice so se regenerirale.
V postu po Breussu sem vztrajal 68 dni. Po tem so se začeli pregledi, na katere sem čakal več mesecev. Vsi zdravniki so bili navdušeni nad mojim zdravstvenim stanjem …
Iz tega obdobja imam v srcu zapisane imenitne spomine. Redki so ljudje, ki pomagajo drugim s srcem in takšan je Simona. Vsi ti dogodki so sestavili čudovit mozaik nepozabnih lepih doživetij, in tako še danes čutim nepopisno božjo ljubezen v mojem življenju …

Za post sem se odločila zaradi čiščenja in prenove celega telesa. O postu sem precej prebrala in me je vse napisano pritegnilo. Za menoj je bilo nekajletno zelo naporno in stresno obdobje ( izguba službe in s tem postopki na sodišču, bolezen in smrt moža..), kar je na mojem zdravju pustilo neprijetne posledice. Zaradi vsega doživetega sem se odločila ” splahniti” vse moje organe in telo, da lažje krenem naprej in pustim preteklost preteklosti. Zaradi stresa so se naredile blokade in obloge po notranjih organih in vitamini se niso mogli absorbirati v telo. Kljub mojemu zdravemu načinu prehranjevanja, je mojemu telesu primanjkovalo vitaminov in počutila sem se utrujeno. Zaradi tega se mi je post zdel najprimernejša rešitev.
Za postenje sem se odločila v skupini, saj sama ne bi zmogla v premagovanju začetnih ovir in preizkušenj. Prijavila sem se na 7 dnevni post v Laškem – bili smo od ponedeljka zjutraj do ponedeljka dopoldne, torej 8 dni postenja. S skupino sem dobro prešla te dni in sem se odločila post doma nadaljevati. Prav čutila sem, kako telo izloča strupe in se dela prenova celic v telesu. Ponoči sem imela krče po nogah, ker so se iz mišic čistili strupi, celo telo je bilo v procesih čiščenja, kar sem hvaležno podpirala. Želela sem opraviti 21 dnevni post, vendar telo mi je po 16. dneh sporočilo, da je dovolj. Sicer sem izgubila nekaj kilogramov, vendar koža, lasje in zunaji videz je dobil nov sijaj. Komentar ljudi je bil, da sem se pomladila. Tudi sama sem se počutila mnogo lažja glede notranjega počutja, na iste situacije pred postom in po postu sem gledala z večjo širino, samozavestjo in mirom. Telo je začelo vsrkavati vitamine. Počutila sem se bolj izpolnjeno in v stiku s seboj. Vrnitev v normalno prehranjevanje mi ni delalo težav, saj sem se sproti poslušala. V času posta in potem sem se naučila bolj prisluhniti svojemu telesu in več ljubezni do sebe se mi je odprlo. Post priporočam vsakemu, saj je to velika osebna izkušnja v osebni rasti in v premagovanju zdravstvenih težav. Sama se od tedaj počutim zelo zdravo.

Včasih moramo narediti več kot samo korak. Predvsem spremeniti v svoji glavi, mišljenje. Sam sem marsikaj spremenil in preizkusil samega sebe v novi terapiji in zato sem danes tu. Nekateri so mi govorili, kaj se pa greš a veš da zdravniška terapija je preizkušena in bla, bla, bla. Zahvaliti se moram samo eni osebi, ki mi je v danem trenutku rekla: zavrni zdravstvene storitve in začni Breussovo terapijo. Ni bilo lahko, kar čez noč prekiniti s prehranjevanjem in preiti na nekaj posebnega in to brez trde hrane 42 dni samo na tekočini. Rak živi od trde hrane. Med terapijo so mi nekateri govorili naj poskusim to, ono in tretje in ko sem jih vprašal ste sami preizkusili je vsak rekel, ja, ne, to sem samo slišal. Simona Šket – postenje, HVALA za tvojo pomoč, imaš v sebi dar, da ljudem lahko pomagaš.

Moja izkušnja ozdravitve raka s postom: post je čisti biser, saj prinaša številne dobrobiti in radost v vse pore življenja. Za post po Breussevi metodi – na sokovih in čaju – sem se odločil pred štirimi leti, izvajal sem ga 45 dni. Vsekakor je bilo dobro imeti v času boja z boleznijo ob sebi prijateljico Simono, ki se s postenji že dolgo ukvarja in je tudi sama s postom premagala raka, čeprav gre v resnici za zelo naravno stvar. Zanimivo in opogumljajoče je bilo zaznavati v telesu, ki je bilo pred postom resnično šibko (zaradi bolezni in za telo izredno napornih diagnostičnih procesov) kako se mu vrača energija in kako se v telesu bije bitka ter da življenje in telo zmagujeta. Že 17. dan se zaznaval, da je telo premagalo tisto najhujše. Ko sem začel post, sem se komajda sprehodil po hiši, 30. dan pa sem obhodil dva sosednja hriba v nekaj urah. Vsekakor je bila to izkušnja, ki me je spremenila in začrtala pot novemu človeku.

Postim se zaradi boljšega počutja, izvajam ga skoraj vsako leto. Počutje med postom in po njem je namreč neverjetno; glava se sčisti, nekaj kilogramov izgine, koža je lepa, da ne govorim o tem, da prekipevam od energije.

Ko je gledala svoje vrstnike po bolnicah, ki so umirali, je vedno pomagala. Velikokrat se je na koga zelo navezala,pa ga je bolezen pokončala. Simona je za vsakim jokala in nekako kmalu poiskala novih moči za naprej. Volja do njenega življenja ni nikoli niti za hipec omahnila. Tudi če je kdaj naletela na kakšno oviro, je hitro našla drugo pot do svojega zadovoljstva,  do svojega cilja. Velikokrat sva z mamo prijokali v bolnico, ko pa sva se vračali, sva bili prav nasmejani, saj je Simona imela v bolnici in pri sebi vse “pod kontrolo” (tako je rekla)…

Nisem ji privoščila bolezni, vendar priznam, da sem se zaradi njene spremenjene osebnosti in komičnega pogleda na bolezen ob tem pričela zabavati. Zabavala sem se zato, ker se je Simona obnašala, kot da raziskuje novo deželo in ne, kot da gre za njeno življenje. Gradila je na prihodnosti in delala načrte. To je to, je povedala. Začela se je postiti in jaz sem začela verjeti v čudeže. Le kako lahko živi samo od tekočine, ima otroka, dela in piše diplomo naenkrat? Pri tem pa še hodi v hribe? Iz njenih ust je bilo vse tako enostavno, ampak ko sem hotela to poskusit še jaz, sem videla, da je za post potrebna močna volja in samodisciplina. Vedela sem, da ji bo uspelo premagati hudo bolezen, saj je verjela vase in v zmago.